Vabljeni na odprtje razstave Pogled skozi žensko oko, ki bo 6. 3. 2020 ob 18:00 v Galeriji Layerjeve hiše! Razstava bo na ogled do 24. marca 2020.

Galerija Layerjeve hiše 6. marca tradicionalno prepušča prostor članicam Fotografskega društva Janez Puhar Kranj. Na razstavi bodo na ogled dela 13 fotografinj, ki bodo prikazale predvsem raznolikost svojega ustvarjanja. Avtorice so se posvetile opazovanju sveta okrog sebe na njihov lasten način. Andreja Teran, Biserka Komac, Maja Krejan, Marja Kraljič in Milena Kuhar so se usmerile v detajle, Anuška Vončina in Klavdija Žitnik sta se posvetili vodni tematiki, s čustvi se poigrava Andreja Peklaj, mističnost je odkrivala Urška Wertl, umetnost je očarala Andrejo Janša, Aleksandra Jereb je opazovala svet z druge perspektive, Petra Puhar se je posvetila predmestju, Valerija Jenko pa odsevom mesta.

Galerija Layerjeve hiše 6. marca tradicionalno prepušča prostor članicam Fotografskega društva Janez Puhar Kranj. Na razstavi bodo na ogled dela 13 fotografinj, ki bodo prikazale predvsem raznolikost svojega ustvarjanja. Avtorice so se posvetile opazovanju sveta okrog sebe na njihov lasten način. Andreja Teran, Biserka Komac, Maja Krejan, Marja Kraljič in Milena Kuhar so se usmerile v detajle, Anuška Vončina in Klavdija Žitnik sta se posvetili vodni tematiki, s čustvi se poigrava Andreja Peklaj, mističnost je odkrivala Urška Wertl, umetnost je očarala Andrejo Janša, Aleksandra Jereb je opazovala svet z druge perspektive, Petra Puhar se je posvetila predmestju, Valerija Jenko pa odsevom mesta.

Avtorice so o svojih delih povedale sledeče:

Marja Kraljič: »S fotografiranjem se ukvarjam že veliko let. Ker je to le ena med mnogimi prostočasnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjam, mi pogosto zmanjka časa, da bi se fotografiji bolj posvetila. Mojo pozornost velikokrat pritegne kakšen povsem navaden predmet in ga fotografiram iz drugega kota, kot predmet navadno vidimo. Zanima me tudi, kako drugačna osvetlitev vpliva na končen izgled posnetka in tako sta nastali tudi ti dve fotografiji.«

Maja Krejan: »Letošnja zima res ni kaj ‘prida’ mrzla in ne snežena. Je bilo pa januarja nekaj mrzlih juter, tako da je led pokril tudi bajer na Bobovku. Minus 8 se je izrisalo na termometru in jutro je bilo jasno. Prva svetloba na gladini bajerja je začela risati podobe, ki so nastajale na zaledeneli površini. In te podobe so me čisto očarale. Skrivnostna svetloba jutranjega sonca se je prikradla skozi gosto meglo in obarvala ledeno površino v zlato rumeno barvo. Mraza nisem občutila. Greli so me skrivnostni pogledi v objemu tišine tistega jutra in nastale so zanimive fotografije …«

Klavdija Žitnik: »Fotografija Frontflip je nastala v Fetzysworldu v Avstriji, na jezeru, ki je namenjeno treningom wakeboardinga. Imela sem priložnost fotografirati večkratno evropsko in avstrijsko prvakinjo Astrid Schabransky, s katero smo po vnaprejšnjem planiranju postavitve čolna, nje, treh flešev, ki so plavali v gumijastih čolnih in mene tudi v malem gumenjaku uspeli narediti čudovito sekvenco. Pomagala je tehnika, saj imajo luči 30 bliskov na sekundo, stalno pa se spreminjajo tudi okoliščine. Tako nas je v čolnih njen val odplakoval stran in smo morali z vsakim skokom popravljati pozicije in nastavitve fotoaparata. Načeloma se držim pravila treh poizkusov; dva testna in potem pravi. Več kot tri ponovitve so za športnika lahko prenaporne, poškodb pa pri fotografiranju ne želimo, čeprav se tudi to hitro zgodi, če koga od ekipe entuziazem ponese predaleč. Fotografija Julia Rick: Imela sem priložnost fotografirati petkratno svetovno prvakinjo Julio Rick v wakeboardingu. Delo s tako vrhunskimi športniki je res užitek, saj so vse podrobnosti dogovorjene vnaprej in potem s plavajočimi čolni iz katerih osvetljujemo ter fotografiramo (za take podvige je potrebna ekipa) samo še delamo na finesah. Včasih pa tudi kaka testna uspe, kot je na primer ta.«

Urška Wertl: »Fotografiji Dobro jutro in Proti zahodu sta nastali v Maroških sipinah Erg Chebbi. Puščava in še posebej sipine so name naredile velik vtis. Jutro me je očaralo. Ob rahli sapici in lepi pokrajini sem odšla malo globje v sipine. Veliko ljudi je iskalo najlepše mesto, kjer bi si ogledali sončni vzhod. In potem, kar naenkrat je iz meglice pokukala velika krogla. Sprva sem ostala brez besed, saj moja prva misel ni bila, “glej, sonce” , ampak, “uuuuu, a je to sonce?!” Za trenutek se mi je čas ustavil in počutila sem se, kot da sem na nekem drugem planetu. Upam, da mi je malo tega občutka uspelo ujeti tudi na fotografiji. Sončni zahod pa je enostavno pravljičen. Ker so tudi tu ljudje iskali najlepše mesto za ogled sončnega zahoda, je čisto po naključju nastala ta fotografija.«

Milena Kuhar: »Vse rožice so s sosedovega vrta. Gospodinja peče zelo dober kruh v kruh v Prašah. Očitno pa ima posluh tudi za rožice.«

Andreja Teran: »Rada fotografiram naravo, zaradi iskanja motiva opazujem okolico drugače, iščem zanimive podrobnosti, ki sicer včasih zgledajo nepomembne. In ob tem opazim, da me opazuje tudi narava: lahko je to ostro oko lesenega krokodila, ki me gleda med vzponom skozi ruševje, ali zeleni pogled s starega drevesa poraslega z mahom, ko se sprehajam po gozdu. Narava nas vidi, varujmo jo!«

Aleksandra Jereb: »Druga perspektiva… lovila sem drugačen pogled na konja in povezanost med konjem in lastnikom. Še opozorilo, če konja ne poznate, tega nikar ne ponavljajte. Ni najbolj varno postaviti kamero in sebe tako blizu zadnjega kopita 🙂 Pozdrav soncu…v Sevilli stoji izredno zanimiva moderna skulptura Metropol Parasol, iz katerega se odpira prekrasen pogled na mesto, še posebno ob sončnem zahodu.«

Anuška Vončina: »Obe fotografiji sta nastali lansko leto med počitnikovanjem v Egiptu. Prva je nastala na turističnem izletu s čolnom ob obali Sharm El Sheikha, medtem ko je drugi posnetek s snorklanja ob koralnem grebenu v Rdečem morju. Prizadevala sem si posneti jato ribic, ki se je znašla med plavalci, pa me je pritegnil tale prizor …«

Andreja Peklaj: »Na majhnem otroškem igrišču, nedaleč od mestnega parka na otoku, sem ga zagledala. On, MALI PRINC, je na klopci malce otožno čakal otrok, zaradi katerih se je ustavil na svojem potovanju. Razveselila sva se drug drugega, saj je bilo le vprašanje časa, kdaj se bova srečala. Vedel je, da vem o njem (skoraj) vse. Zato sem le tiho prisedla in se spominjala njegovih preteklih dogodivščin. Kot lisica, ki jo je udomačil, sem prihajala vsak dan (ob istem času) in nihče ni mogel vedeti, zakaj so bili zadnji dnevi tistih počitnic zame tako lepi. Bil je ponosen, da je že davno njegova pot postala tudi moja pot. In da sem si zapomnila besede, ki mu jih je izrekla lisica: le tisto spoznaš, kar udomačiš (ljubiš) in kar ljubiš, nikoli ne umre. Kako je z njegovo ljubo vrtnico, pa žal nisem uspela izvedeti.«

Valerija Jenko: »Igra odsevov me neverjetno privlači. Na steklu se v trenutku pojavita dva svetova. Tisti navidezni in tisti pravi. Linije iz ozadja pričarajo čudovite vzorce in nenadoma se oba svetova začneta prepletati ter ustvarjati novo zgodbo. Tako zelo, da bi se ju najraje kar dotaknila…«

Andreja Janša: »Fotografiji sta nastali ob ogledu akrobatske skupine Dunking Devils, kjer je bila umetnica/plesalka na drogu Tjaša Dobravec gostja. Spirala se je kot iz vesolja spustila nad gledalce in ob spremljavi violinistke Maše Golob je na njej plesalka lahkotno menjavala položaje, občutek si imel, kot da bi lebdela.«

Biserka Komac: »Razigrane kocke: najbrž zato, ker sem tudi slikarka, ali pa je to v meni že od vedno, me pritegnejo strukture in jih takoj povsod najdem. Vedno mi šepetajo neko zgodbo, ki je “pod površjem”. Te kocke so se razigrano razkazovale v neki praški ulici in nisem jih mogla pustiti samo Čehom. Vzela sem jih s seboj na tem posnetku. Luknjica pri luknjici, pa vendar obrazek drži: H kupu zvitega rjastega perforiranega železja na zapuščenem dvorišču me je pritegnila struktura polnih in praznih prostorčkov in igra svetlobe v luknjicah. Tako se je v objektiv ujel abstrahiran obraz zarjavele podobe.«

Petra Puhar: »Mesta so pogosto najbolj slikovita na obrobjih. Tam, kjer se zaradi entropije interesov krušijo objekti, kjer se v pojemajočo kmetijsko krajino zajeda urbana pozidava, kjer trgovci z novci kričeče tiščijo v umirajoče kozolce. In kjer življenjski spektakel usahne v onostranstvo.«