Prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo

Naše društvo se imenuje po Kranjčanu Janezu Puharju (Kranj, 26. avgust 1814 – 7. avgust 1864), ki je le dve leti po razglasitvi Daguerrovega izuma fotografije na posrebrene bakrene plošče razvil svojevrsten postopek fotografije na steklo. S tem izumom je leta 1842 zapisal Kranj in Slovenijo (tedanjo deželo Kranjsko) na svetovni zemljevid razvoja fotografije.

Janez Puhar je bil je vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, obenem pa je svojo narodno pripadnost izražal s slovenskimi narodno buditeljskimi pesmimi. Poleg duhovniškega poklica se je zanimal za različne naravoslovne znanosti, kot so fizika, kemija in astronomija, bil je nadarjen za glasbo, poezijo in likovno umetnost, najbolj pa ga je prevzela fotografija. Služboval je v Leskovcu pri Krškem, na Svibnem, v Metliki, Ljubnem, Radovljici, na Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem, Kamniku in na Dovjem. Umrl je v rojstnem Kranju, star komaj 49 let, k čemur so morda pripomogli prav njegovi vsakodnevni poizkusi s škodljivimi snovmi.

Puharjev izum

Svetovni izum fotografije formalno pripada Francozu Louisu Daguerreu, a v istem času so postavljali temelje trajnega fotografskega zapisa še drugi (najbolj znani so bratranca Niepce in Angleža Talbot ter Herschell) – in med tudi Janez Puhar na Kranjskem! Njegov svojevrsten fotografski dosežek, poimenovan s prelepim slovenskim nazivom svetlopis (slika na steklo, hyalotipija, kasneje v čast izumitelja poimenovana tudi puharotipija) se v primerjavi z dotedanjimi postopke odlikuje z naslednjimi prednostmi:

• podoba na steklu je omogočila zasuk v pozitivno sliko;
• dosegel je prej nedosegljivo kratek čas ekspozicije (15 sekund), kar mu je omogočilo fotografirati portrete;
• slike je lahko svetlobno kopiral na papir;
• zaradi uporabe cenejših materialov je bil postopek izdelave slike mnogo cenejši.

Vanj je poleg skromnih informacij o dagerotipiji vložil vse svoje raznovrstno naravoslovno znanje, kreativen, eksperimentalen pristop in dostopne sestavine.

Bistveni elementi

• genialna ideja z uporabo stekla;
• dostopni materiali: žveplo (značilno za Puharja), mastiks, brom, jod, živo srebro in alkohol;
• lastno izdelana kamera.

Prednosti

• rekordno kratek čas osvetlitve – 15 sekund (drugi dotlej so čas merili v minutah in celo urah);
• pozitivna slika;
• možnost razmnoževanja.

Priznanja v svetovnem merilu

Janez Puhar je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od Pariza in drugih vplivnih centrov tedanje Evrope, zato so priznanja prišla z zamikom. Za svoj izum je leta 1851 prejel priznanje Avstrijske akademije znanosti in leto zatem diplomo francoske Academie nationale agricole, manufacturiere et commerciale, ki mu je ob tem dodelila naziv častni član. Sledile so objave v številnih strokovnih časopisih po svetu.

V času, ko je končno dočakal mednarodna priznanja, je v letih 1851 do 1855 je sodeloval na treh svetovnih razstavah dosežkov človeškega uma v Londonu, New Yorku in v Parizu.

London: Great Exhibition of the Works of Industry of all Nations 1851
Puhar je razstavljal kot eden od le 3 predstavnikov Avstrijskega cesarstva. Za svoje novosti na steklu je prejel medaljo.

New York: Exhibition of the Industry of All Nations 1853
Na newyorško razstavo ga je povabila firma Englemann Brothers, ki ga je opazila v Londonu. Z njegovimi dosežki so mu celo obljubljali dober posel. Razstavo, na kateri je sodeloval, si je ogledalo več kot milijon ljudi.

Pariz: L’exposition universelle de 1855
Janez Puhar je sodeloval s fotografijami na steklu, na papirju in s svetlobnimi kopijami. V katalogu razstave so ga predstavili kot izumitelja fotografij po novih postopkih. Tudi tu je prejel medaljo.

Zaradi vsestranske ustvarjalnosti in izumov v zgodnji dobi fotografije Janeza Puharja uvrščamo med pionirje razvoja fotografije, kot so Nicephore in Abel Niépce, Louis Daguerre, William Herschel, Henry Fox Talbot in drugi. V slovenskem prostoru ga lahko postavimo ob bok velikim slovenskim umom, kot so Jožef Stefan, Jurij Vega in Herman Potočnik Noordung.

• Več o Janezu Puharju na straneh Gorenjskega muzeja (arhivirano)